 |
TUE, 19 FEB 10:00:00 GMT
Balkan
Dežela kontrastov
Albanija iz zornega kota bližje okolice zelo prijazna dežela. Morda
res ni tako razvita kot sosednji Grčija in Italija, s katerimi največ
trguje, vendar pa je z vztrajno gospodarsko rastjo, zmerno politiko in
poceni delovno silo zmeraj bolj zanimiva za okolico.
"You good. Very good." Prijazno brundanje in prijateljsko trepljanje,
s katerim me je počastil albanski policist, ki je v mojih rokah na
letališču "Rinas" blizu Tirane odkril slovenski potni list je brez
dvoma potrdil, da so državljani Slovenije v Albaniji dobrodošli
gostje. Okolica je bila manj prijazna; na letališki zgradbi s poševnim
nadzornim stolpom, ki je bolj spominjala na nekakšno sesedajočo se
lokalno avtobusno postajo se je čas očitno ustavil že pred nekaj
desetletji.
Bunker Albanija
Deset let po koncu verjetno najmračnejšega komunizma v Evropi je
Albanija še zmeraj dežela presenetljivih kontrastov. Ob luknjasti
cesti, ki skozi še zmeraj razgreto in slikovito pokrajino pelje do
Tirane je še danes na desetine večjih in manjših bunkerjev,
postavljenih ob "strateških" križiščih in na vzpetinah. Nekateri so že
izruvani in razstreljeni in jih kot oklepe ogromnih želv prerašča
redka trava. Danes se večinoma gradijo drugačni objekti; ulice so
polne tovornjakov z gramozom in betonsko kašo in skoraj z vseh hiš ob
cesti plapolajo albanske zastave. Medtem ko poskakujemo v rumeno
popoleskanem mercedesu mi Toni, tokrat v vlogi novinarskega sotrpina s
Kosova rad pojasni, da ne gre za praznik, pač pa nov običaj in da
zastave visijo z vseh hiš, ki se gradijo. In gradi se veliko.
To je opazno tudi v glavnem mestu Albanije. V Tirani, ki je bilo še
pred dobrim desetletjem mesto s sto tisoč prebivalci danes živi skoraj
400 000 ljudi. V Evropi verjetno ni mesta, kjer bi bile razlike na
majhni površini tako drastične. Sredi labirintov ulic in z bodečo žico
pregrajenimi ograjami se vzpenjajo popolnoma nove fasade
multinacionalnih podjetij, avtomobilskih servisov in bank. Medtem ko
se že skoraj v prvi stranski ulici ob razpadajočih hišah valovijo
kotanje polne smrdeče kanalizacijske brozge, se pisarne v večjih
ulicah ponašajo z marmornatimi pročelji, klimatskimi napravami in
izbranim italijanskim pohištvom.
Za uradnike in filantrope številnih humanitarnih organizacij z deset
ali več tisoč markami mesečnih dohodkov so zrasli grozdi okusno
opremljenih kavarn. Novi nebotičniki rasejo iz tal kamorkoli pogledaš,
vendar je zaradi navala prišlekov devastirana infrastruktura že pred
razpadom; brnenje agregatov tudi sredi dopoldneva opozarja, da so v
teku redukcije električne energije, vsak spodoben balkon pa se diči z
zajetnim rezervoarjem za vodo, ki je zmeraj primanjkuje. Sprehod po
mestu je zlasti po neosvetljenih ulicah prava loterija. V kaosu
avtomobilov, pešcev in konjskih vpreg ki vlada na ulicah se zdi
prerivanje po beograjskih ulicah kot nedolžna zabava. Dobesedno vsi
kanalizacijski jaški so zaradi nočnih akcij zmikavtov - ki težke
pokrove prodajajo kot staro železo - "odprti." Georgi Filipov iz
Sofije me tolaži, da to ni nič posebnega - v Sofiji so v času krize
pred leti dolgoprstneži menda z ulic redno "čistili" tudi vse kovinske
reklame.
Mošeje, ki so bile v letih vladavine Enverja Hoxhe skoraj vse - razen
mošeje Adhama Baika v Tirani - spremenjene v kinodvorane se znova
ponašajo z minareti, s katerih vas bodo mujezini prijazno zbudili že
pred prvimi sončnimi žarki. Zato pa prav nič v mestu ne spominja več
na nekdanjega diktatorja. Nikjer ni ulice z njegovim imenom, njegovo
posmrtno "piramido" danes za račun države stražarita samo policista s
puškami, oboževalci Hoxhe pa lahko njegov grob obiščejo le na navadnem
pokopališču. Njegovo delo ga je kljub temu preživelo; "Bunker Albania"
piše ne redkih izvirnih spominkih v obliki pepelnikov, ki jih turisti
kupujejo v redkih lokalnih trgovinah s spominki.
Islamska zveza
Teroristični napad na ZDA je pretresel tudi Albanijo. In že na prvi
pogled je videti, da verjetno bolj kot marsikatero drugo državo.
Albanija se ima za zaveznika ZDA. Povsem običajno je, da ima lokalni
avtobus namesto šipe ameriško zastavo, "Union Jacki" pa so tudi v
izložbah in trgovinah. Na številnih jamborih, so bile te dni ob
albanskih na pol droga spuščene tudi ameriške zastave. "Napad nas je
šokiral. Živim v proameriški državi, toda tudi v državi z muslimansko
večino," me je opozoril Remzi Lani, direktor Albanskega inštituta za
medije. Remzi Lani je tudi organizator srečanja novinarjev, ki naj bi
pripomoglo k boljšemu sodelovanju novinarskih mrež, ki delujejo v
jugovzhodni Evropi. Glede na to, da so nove redne volitve v Albaniji
šele čez manj kot štiri leta Lani z zadovoljstvom pripomni, da je
albanska "notranja politika trenutno nezanimiva" in da Albanija v tem
smislu postaja normalnejša država. Razen zgodnjekapitalističnega
dogajanja na trgu medijev, saj je število albanskih dnevnikov prav v
trenutku, ko smo se pogovarjali, naraslo na - petnajst.
Vrhunska tema zadnjih nekaj dni je kljub temu povezana s terorističnim
napadom na ZDA. Odkar je ameriški Washington Times objavil zgodbo o
bin Ladnovih zvezah z Albanijo se v medijih vrstijo demantiji
pomembnežev, ki zanikajo vsakršno povezavo Albanije in saudskega
osumljenca. "Morda je prejšnja vlada Sali Berishe res imela nekoliko
bolj odprto politiko da islamskih skrajnežev, toda tega za sedanjo
socialistično vlado res ni mogoče trditi," pojasnjuje dopisnik
Reutersa Beneth Kolleka.
To potrjujejo tudi ocene tujih diplomatov; ameriški veleposlanik v
Albaniji je Joseph Limprecht je zatrdil, da ZDA v zadnjih treh letih
niso odkrile "nobene teroristične celice v Albaniji." Kaj se je
dogajalo prej je manj jasno. Albanski notranji minister Ilir Gjoni je
priznal, da je v času prejšnjega predsednika Albanija bila za
teroriste "sanjska država." Islamske zveze s prejšnjo oblastjo je
mogoče odkriti že v letu 1992, ko so mediji objavili pismo albanskega
predsednika Saliha Berishe takratnemu premijeru Aleksandru Meksi, v
katerem mu je predlagal da sprejme finančno pomoč islamskih držav, saj
so se obljube ZDA in evropskih držav o hitri denarni pomoči Albaniji
izjalovile. Edini pogoj je bil pristop Albanije Islamski konferenci
(OIC). Albanski parlament je to pobudo zavrnil. Kljub temu se je v
državi kmalu pojavila Arabsko-Albanska Islamska banka in pričela z
financiranjem obnove verskih objektov.
Istočasno je veliko prosilcev iz muslimanskih dežel dobilo albansko
državljanstvo. Med njimi tudi islamski intelektualec Bashkim Gazidede,
ki je kmalu postal vodja tajne policije Sikh. Gazidede je v
parlamentarnem govoru leta 1997 obtožil CIA-o, da je vmešana v zlom
"piramidnih investicij" in v puč proti predsedniku Berishi, nato pa
zbežal v Sirijo in Libijo. Povsem mogoče je, da je za seboj pustil
precej somišljenikov. Del jih ja padel v mrežo CIA-e leta 1998, ko so
v Albaniji aretirali vrsto egipčanskih državljanov. Nekateri med njimi
so bili v Egiptu nato obsojeni in obešeni. Ekstremizem zato v tem
trenutku v Albaniji ni popularen. "Albanci se v tem trenutku brigajo
zase. Ne zanimajo jih niti težave na Kosovu in v Makedoniji, kjer so
Albanci zmeraj živeli bolje kot tukaj, bolj jih skrbi pomanjkanje
elektrike in vode. Nekateri sicer še zmeraj sanjajo o nekakšni popravi
zgodovinskih krivic in novih mejah, toda meje bodo tukaj ostale takšne
kot so. Resne analize javnega mnenja tukaj sploh ne obstajajo, vendar
je jasno, da vlada ne podpira terorizma. Bin Ladna obsojajo sami, še
preden bi jim mi lahko sploh kaj sugerirali," mi je prijazno opisal
položaj v Albaniji avstrijski diplomat, ki je v Albaniji, kjer
Slovenija nima diplomatskega predstavnika (Albanijo slovenski MZZ
"pokriva" iz Skopja, Albanija pa v Sloveniji ima svoje
veleposlaništvo) po še veljavnem sporazumu med Avstrijo in Slovenijo
pravzaprav tudi zastopnik slovenskih državljanov oziroma njihovih pri
urejanju morebitnih konzularnih težav.
Nemirna okolica
Njegov "domači" diplomatski kolega, nekdanji albanski veleposlanik v
eni od balkanskih držav, danes pa šef pomembnega oddelka albanskega
zunanjega ministrstva se z avstrijskim kolegom med neobveznem
kramljanju po diplomatsko-novinarskem sestanku, na katerem smo
pretresali sodelovanje novinarjev v tranzicijskih državah ni pretirano
strinjal. "Povsem jasno je, da Kosovo nikoli več ne bo del Srbije in
Jugoslavije. Resolucija 1244 je jasna; zahteva reševanje spora na
osnovi rešitev iz Ramboulleta, tam pa je povsem jasno navedena volja
ljudstva. Torej referendum," je odločno pribil albanski diplomat, ki
smo ga prestregli med pitjem kave v Tiranskem hotelu "International."
Kljub njegovi odločnosti, ki jo v evropskih prestolnicah danes
verjetno ne bi več delili je Albanija iz zornega kota bližje okolice
zelo prijazna dežela. Morda res ni tako razvita kot sosednji Grčija in
Italija, s katerimi največ trguje, vendar pa je z vztrajno gospodarsko
rastjo, zmerno politiko in poceni delovno silo zmeraj bolj zanimiva za
okolico. Ni notranje razcepljena kot Makedonija, Albanci iz Albanije
pa sami radi pohvalijo, da niso tako "nacionalistični" kot njihovi
bratje na Kosovu. Tu jim dajejo za prav tudi sosedje z druge strani
Prokletij. "Ne vem kaj bi se zgodilo. Morda bi padel kakšen udarec,
morda kaj hujšega," mi je Toni s Kosova s kislim nasmeškom odgovoril
na vprašanje, kaj bi se mi zgodilo, če bi na Kosovu danes govoril
"srbohrvaško." Na ulicah Tirane pa tudi glasno razpravljanje na
kakšnih treh "svetovnih" in osmih "jugovzhodnih" jezikih ne vzbuja
nobene pozornosti.
Povsem drugače je nekoliko bolj severno. Položaj na terenu se
odslikuje v medijih. Na Kosovu novinarji in komentatorji nastopajo s
pedagoških pozicij, v Makedoniji pa je po zadnjih spopadih še huje.
"Kako hudo je, lahko ponazorim z morbidnim primerom. Delitev je tako
globoka, da Albanci in Makedonci v medijih štejejo samo svoje žrtve in
uničene objekte. Tako na primer Makedonci še zmeraj ne vedo, da so
pripadniki makedonskih varnostnih enot v spopadih uničili tudi 55
mošej in ubili tri otroke. Albanci pa še zmeraj ne vedo, da so med
spopadi pripadniki OVK ugrabili 40 makedoncev. Izven nacionalističnih
krogov sta ostala le časopisa 'Lobi' in 'Kapital'. Cenzura je
strahotna; v albanskem tisku ne objavljajo tekstov, kjer se ne piše o
'slavomakedoncih', v makedonskih pa ne takih, kjer se ne omenjajo
'teroristi'," zagrenjeno pove Kim Mehmeti, urednik Alternativne
Informativne Mreže iz Skopja. Mednarodna skupnost se je tega problema
lotila na znan primer; finančno pomoč za medije je pričela
razdeljevati le med nacionalno "razdeljena" uredništva.
Ali bo medijska in teritorijalna razdelitev Makedonije prinesla mir v
Makedonijo in njeno okolico pa tudi po Natovi "Nujni žetvi" (ki jo v
Makedoniji imenujejo "Muzejska žetev") ni povsem gotovo. Na jasno
vprašanje, ali bo v Makedoniji sedaj vendarle mir je švicarska
diplomatka iz veleposlaništva v Skopju brez dlake na jeziku odgovorila
z jasnim - "ne."
Igor Mekina (AIM Ljubljana)
|
|
