AIM: start



TUE, 01 MAY 20:00:00 GMT

Vrnitev srbskih sil na mejo s Kosovom

"Primitivna strategija"

Niti glasniki apokalipse ne bi kosovskim Albancem in tistim v Preševski dolini na jugu Srbije mogli prinesti težjo vest od tiste, ki so jo od uradnikov zveze NATO dobili v obliki sporočila, da se jugoslovanska vojska znova namešča na mejo med Srbijo, Makedonijo in Kosovom..

"Ali to pomeni, da se Srbi vračajo?" je bilo te dni najbolj pogosto vprašanje na Kosovu, kjer so še zmeraj sveži grozljivi prizori ťkomajŤ končane vojne. In prav tu so se razpršile tudi sanje o ťvečnemŤ prijateljstvu, ljubezni in svetovni podpori in zaščiti. V tem snu so nekateri verjeli v iluzijo, da se je njihovo trpljenje, ki je svoj čas osupnilo svet spremenilo v neprodušno zaveso, izza katere se lahko nekaznovano dogajajo nove strahote. Vendar se zdi, da je ta sen končno razpršen. Kopensko varovano območje v širini petih kilometrov, ki je bilo vzpostavljeno na meji med Kosovom in Srbijo v skladu z Vojaško-tehničnim sporazumom, ki je bil podpisan med jugoslovanskimi in visokimi oficirji NATO, se bo po odločitvi tistih, ki so jo ustvarili, najprej zožila in nato ukinila.Albanski predstavniki su najprej nasprotovali tej odločitvi, vendar se zdi, da so prikrito upali, da je to samo oblika pritiska, s katero poskušajo albanske gverilce v Preševski dolini spraviti za pogajalsko mizo. Vendar pa se je medtem zgodil tudi spopad v vasi Tanuševac. Ta izgubljena vas na meji Kosova in Makedonije za katero najverjetneje niti 99 odstotkov kosovarjev nikoli prej ni slišalo se je spremenila v areno oboroženih spopadov med makedonskimi varnostnimi silami in skupino oboroženih Albancev, ki trdijo, da jim je ime UCK (Nacionalna osvobodilna vojska). Ta dotlej neobstoječa skupina je v nekaj dnevih uspela razseliti 1000 Albancev, izolirati Kosovo in NATO prisilila, da da zeleno luč za vstop jugoslovanske vojske v trikotnik meje med Kosovom, Srbijo in Makedonijo. Nekateri pripadniki te oborožene skupine so storili celo največji greh - uperili so orožje v ameriške vojake mirovnih sil KFOR-ja.

Reakcije albanskih predstavnikov niso veliko pomagale in NATO je sprejel odločitev o nadzorovanem in postopnem vračanju jugoslovanskih varnostnih sil v obmejni pas. Zdi se, kakor da bi se voditelji Albancev zbudili šele v tem trenutku, čeprav so že pred tem kritizirali takšno odločitev. Ibrahim Rugova, voditelj Demokratične zveze Kosova je dejal, da mejo v tem trikotniku lahko nadzoruje vsaka stran zase in da ni potrebe po uporabi srbskih sil. Zvezo NATO je celo pozval,da naj bo zelo pazljiva pri mogočem sprejemu takšne odločitve. Podobni so bili tudi odzivi ťopozicijskihŤ strank Hashima Thacija, predsednika Demokratične stranke Kosova in Ramusha Haradinaja iz Zveze za prihodnost Kosova. Ideja o vračanju na meje tiste vojske, ki je ťodgovorna za tri vojne na Balkanu v zadnjih desetih letih ter težke zločine proti človečnosti ne more na noben način pomagati pri stabilizaciji stanja, nasprotno, ampak bo še bolj povečala napetosti,Ť so zapisali albanski voditelji, očitno dobro zavedajoč se, da ne morejo prav ničesar spremeniti s svojimi ocenami. Vas Tanuševac, Preševska dolina in južna meja med Kosovom in Makedonijo so med sabo preveč blizu, možnosti za ilegalne prestope meje, tihotapljenje orožja in oboroženih ljudi pa so velike zaradi težkega terena. Zato je NATO z enim udarcem želel ubiti dve muhi; da disciplinira ťrazvajeneŤ Albance in da si z vratu sname mejni trikotnik, kjer bi mirovniki lahko bili zlahka izpostavljeni velikim nevarnostim.

Kakorkoli že, to je bila najtežja klofuta, ki je bila kadarkoli doslej zadana albanskim voditeljem in še posebej oboroženim gverilcem, ki so se razrasli kot ťgobe po dežju.Ť Po drugi strani pa se jugoslovanskim silam mudi, da od novega pristopa Severnoatlantske zveze iztržijo čimveč, zato so oficirji Vojske Jugoslavije pohiteli z izdelavo načrtov za hitro vrnitev vzdolž ťcelotne meje s Kosovom.Ť Ne glede na trditve, da jugoslovanski vojaki ne morejo igrati vloge ťglinastih golobovŤ v tem nevarnem področju so predstavniki te dežele napihnili to odločitev in jo celo prikazali kot dokaz da ťso KFOR in Misija OZN na Kosovu (UNMIK) dokazali, da so nesposobni za vzpostavljanje reda in miru v regiji in je bil zato svet prisiljen zaprositi za pomoč jugoslovansko vojsko.Ť

Ali so mednarodne sile res doživele neuspeh v zaščiti meja Kosova oziroma pri zaščiti sosedov Kosova? Tukajšnji opazovalci trdijo, da ne. Največji neuspeh so doživeli albanski voditelji, ki niso uspeli ohraniti svoje avtoritete. Če so se tisti ťumirjeniŤ lahko izgovarjali, da nikoli niso imeli nadzora nad oboroženimi skupinami, potem se zdi, da je drugi, radikalnejši del albanskih politikov izgubil svoj vpliv (ali pa ga ne želi izvajati) nad oboroženimi vojaki, ki so nekoč morda bili njihovi vojaki v času vojne na Kosovu. Albanski voditelji trdijo, da so storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da pa nimajo vlade, ministrstva za obrambo in ministrstva za notranje zadeve v svojih rokah in daje zato vse, kar lahko storijo le to, da se distancirajo od takšnega nasilja.

Vendar pa analitiki trdijo, da ťdistanciranjeŤ ni več zdravilo za novo stanje na in v okolici Kosova in da to albanske voditelje ne osvobaja odgovornosti. Albanci so, tako trdijo, tokrat glavni krivci za spremembo mednarodne politike do njih. Mednarodna skupnost je doslej kljub obsodbam dogajanja v Preševski dolini doslej bila bliže stališču, v kateremje bilo več ťrazumevanjaŤ za nastali položaj v regiji. Vendar pa ni mogla ostati prekrižanih rok pred cilji oboroženih skupin, ki želijo uničiti ťoazo miru.Ť Makedonija, trdijo analitiki, je članica Partnerstva za mir, dežela, ki igra vlogo svojevrstne in zelo pomembne tamponske cone za velike sile, zato je ťnjeno razbijanje zaradi ene izgubljene vasiŤ nič drugega kot ťprimitivna strategija.Ť Enako primitivna, kot se tukaj smatra kot primitivno tudi tekmovanje Bolgarov in Grkov v nudenju vojaške pomoči Makedoniji, ki bi si jo obe državi, če bi bilo po njihovo, ťpreko noči razdelili.Ť

Odločitev zveze NATO bo največ težav vsekakor prinesla pripadnikom Osvobodilne vojske Preševa, Medvede in Bujanovca in političnim predstavnikom Albancev v Preševski dolini. Kljub temu, da so se ostro zoperstavili tej odločitvi so bili prisiljeni podpisati primirje z jugoslovanskimi varnostnimi silami ob posredovanju zveze NATO.

Arbnora Berisha (AIM Priština)